Le tu in tam se je še oglasilo kakor zavist in žalost, posebno na večer, ko je njegova pobožna sestra Lojza tiho prebirala »Cvetje z vrta svetega«, naglušna dekla pa dremala na zapečku. Takrat je včasih primerjal svoj tihi dom z Blaževim, kjer je bilo v vsakem kotičku polno življenja, da se mu je za hip stožilo v tej tihi puščobi. Toda vselej si je pomagal in se premagal: »Mora že tako prav biti.«