je obždel tako na listju in ni več slišal ne voz ne petja iz doline. Celo para komarjev, ki sta plesala in pivkala nad njim tako dolgo, da sta se mu vsesala v lice, ni občutil in ju ni odgnal. Čutil je samo mračno spoznanje, da je nesrečen, ko nima nikogar, da je pusta razvalina, v gozdu, ob katerem se ustavi človek, da sede nanj, se odpočije in gre spet brez slovesa svojo pot in ne pomisli nikoli več na parobek, kjer je počival.