Blizu njega in župana sta stala tiha in žalostna in. je že tretjič prosila: »Kajne, da mi boš pisal?« In je namrščil obrvi, grizel ob povešenih brkih, se prestopal z noge na nogo in včasih zavpil tovarišu, ki se je stiskal mimo njega: »Serbus!« je pa odgovarjal samo z očmi in z roko, s katero je v gneči skrivaj držal njeno desnico, ki se je vsa tresla. Ko je od daleč ogledala žalostni par, ženska brez svojcev, potovka dveh far in velika opravljivka, si je napravila s komolci gaz med ljudmi, da je prišla do.