Samega sebe ga je bilo sram, ko je govoril in prerokoval in vedel, da nič ne ve. Blizu njega in župana sta stala tiha in žalostna in. je že tretjič prosila: »Kajne, da mi boš pisal?« In je namrščil obrvi, grizel ob povešenih brkih, se prestopal z noge na nogo in včasih zavpil tovarišu, ki se je stiskal mimo njega: »Serbus!« je pa odgovarjal samo z očmi in z roko, s katero je v gneči skrivaj držal njeno desnico, ki se je vsa tresla.