V spominu so mi obtičale samo njene oči. Ko je stopila prvič v pisarno in uprla vame oči, sem tako osupnil, da nisem razumel njenega vprašanja in sem jo prosil, naj ga ponovi. Ko je sedla in ponovila, se mi je zdelo, da se ustnice nič ne premikajo in da le oči pripovedujejo: velike, v daljavo strmeče, temno sinje, da se je sinjina razlivala celo po vsej očesni belini kot odsev.