Sem rekel: Veš kaj, ženska, ti ga ne boš stražila, ko si zanič, jaz tudi ne, ko sem take vere, da je noč za počitek. Pa sem sklenil; zvečer pujsa v hišo in konec je skrbi. Zdaj pa gre po ponj: puj ‒ puj ‒ puj in pritorklja v hišo, leže pod mizo, ženska za peč, jaz pa na klop ‒ ali ni modro tako, gospod?« »E,, ti si zvit huncvet!