Vlak je odpeljal, vsa prevzeta od bolečine ni vedela kdaj in ni videla, ki se je še enkrat poslavljal od nje skozi okno odhajajočega vlaka ... KRONIKA GOSPODA URBANA Ne zaradi tega, da bi mi bilo dolgčas, tudi ne zavoljo! veselja, ki ga nimam in ga tudi nisem imel nikoli, veselja namreč do starih, sivih listin, ki diše po plesnobi, ampak zaradi tistega železnega obroča, ki mi ga je zvaril sedanji čas ‒ menda ne samo meni ‒ krog senec, čez čelo krog in krog glave, da ne morem niti slutiti prihodnosti niti gledati sedanjosti, ki je čedalje groznejša, zavoljo tega sem ubežal sedanjosti in se skril prihodnosti v arhiv. Pokleknil sem k spodnji polici in segel po svežnjih, stoletje starih.