Kakor je bila ta poštarica prebitensko strupena in huda ženska, se je to pot vsa radostna nasmejala Jančarici, skočila k predalniku in se vrnila z dopisnico: »Mati, veselite se! Vaš mož vam piše z Ruskega.« Jančarica je razprla oči na široko, na pol odprte ustnice, skozi katere je bil namenjen vzklik, so kakor okamnele in vzklik je na njih zamrl, pred očmi se ji je za hip stemnilo in tresoča se roka, ki je segla po dopisnici, jo je zgrešila, da je padla na tla. Zamrgolelo je Jančarici pred očmi, kakor bi ji hotela najlepša zvezda sreče, ko ji je posvetila, tisti hip že ugasniti.