Golobovka pa je začela loviti kokoši, nabrala vse mogoče stvari, naložila težko košaro z jestvinami, plenicami in odšla. Pri so posedeli, ker je bil po dolgem času spet enkrat dobre volje, tako dolgo, da jih je mati prehitela in prišla pred njimi k. In tam sta se obe ‒ hči in mati ‒ razjokali v tihi, temni kamrici; ljudje niso videli solz, videl pa jih je Bog in jih je bil vesel.