Ko je sodil, da je iz gole vljudnosti zalosti dolgo, je rekel: »Molimo, no!« in takoj nerodno pokleknil k peči, stisnil glavo med široke dlani in nerazločno žebral molitev za. »Lahko noč,« je voščil nato, nobene pogledal in odšel. Lojza pa je šinila za njim, ga prestregla v veži in mu pošepetala: »Počakaj.« je pokorno sedel na ognjišče in brskal s trsko po tlečem pepelu.