,« se je obrnila do brata, posestnika na njenem rodnem domu, »ti poskrbi in jih pripelji.« Ob tem, ko so iskale njene oči brata, je zadela s pogledom za hip ob. je čakal tega trenutka in če ne z besedo, vsaj z očmi bi ji bil rad povedal, da ga srce boli kot njo, da se mu smili, da je molil vso mašo in da bi se bil najrajši razjokal, ko jo je videl tako pri obhajilu. Toda se ni za hip ustavila ob njem.