Ali še to misel je kot prazno ničemrnost odgnala in hrepeneče čakala, samo čakala, kot človek, ki je pregledal prav do zadnje pičice težke obračune in ve, da je ni zmote, ter čaka samo Gospodove besede: Prav, dobri in zvesti! Preden se je pričelo opravilo, so prihajali povabljeni sosedje in sorodniki. Ženske, vse črno oblečene, so šle takoj v cerkev, moški so se ustavili pred vrati in se ozirali na uro v zvoniku.