»O Bog, Ti veš, da mu nisem bila nezvesta ‒ nikoli.« Toda iz gozda se je še vedno režal isti hudobni obraz in hihitali: »Nezvesta, kajpada! Vse misli k, oči k, srce k in v koleselj z njim, ko je bilo tako prijetno in roke smo si stiskali v temni kuhinji, seveda, in potlej smo nedolžni kot golobčki ... « Jančarica je prišla vsa prihuljena do bogca in ga pogledala in hotela na kolena pod križ, pa si ni upala, ni mogla ...