Čutila je, kako jo neka sila vleče in žene bogve kam. Pri bogcu, kjer je tako lep razgled na ravan, si je želela preko ravnine in naprej, vedno naprej, saj sama ni vedela, na katero stran, naprej, kjer je tista nesrečna Galicija. Trenutek je postala, toliko, da se je pokrižala pred bogcem, nato se je spustila navzdol, vedno hitreje, dokler ni začela teči, in je tekla do dna.