Tako se je zgodilo, da je prišel ob tej žalostni uri domov z veselim obrazom, ko so ljudje postajali v gručah, zmajevali z glavami in s skrito grozo sodili prihodnost. še niti zavedal ni, da mu žari z lic veselje, dokler ni odprl vrat v hišo, naglo in krepko, kakor vselej, ko je bil dobre volje. Pri tej priči je namreč zagledal Golobovo, ki je ihtela pri peči, in slišal, ko je brala iz Kempčana: »Ako nas Bog zapusti, se potapljamo in ginemo, ako nas on obišče, se dvignemo in živimo.«