Tisti sivi kmet ‒ s Kozjega hriba ‒ je šel kar sam navkreber. Roke so mu visele trudne in zdelane ob telesu, ki se je nagnilo v strmini daleč naprej. Res je bil siv, v rodovini je bilo to, da so vsi zgodaj osiveli, toda še trden in druge krati je hodil v hrib tako hitro, da je mladina pešala za njim.