Že tolikokrat je našla v mislih edino pot v hribe do daljne sorodnice, ki je za Kozjim hribom s priletno hčerjo živela v majhni kajži. Tam bo našla, je upala, usmiljeno srce, tam bo najbolj skrita; k maši bi hodila v sosednjo faro tako dolgo, da se vrne z vojske. Preden je zavila na pot v hribe, se je še enkrat ozrla na domačo vas in zaželela si je še materinega klica: », vrni se!«