Glava mu je klonila do klopi in preden je bilo molitve konec, sta mu kanili dve debeli kaplji iz oči, ki si jih je obrisal z rokavom, ko je vstajal, in s plahim glasom je razsodil: »Takole vam rečem, da se ne more in ne sme zgoditi žalega tistemu, za katerega taki in tako molijo.« »Božja pota so čudna, kdo jih ume,« je vzdihnila in ukazala otrokom, naj gredo spat s teto. Tudi je čutil, da mora iti, a je vendar še obsedel in čakal.