O roža, bodi počaščena s svojim sinom stotisočkrat ‒ zdaj in na vekomaj. Amen.« je klečal in poslušal. Glava mu je klonila do klopi in preden je bilo molitve konec, sta mu kanili dve debeli kaplji iz oči, ki si jih je obrisal z rokavom, ko je vstajal, in s plahim glasom je razsodil: »Takole vam rečem, da se ne more in ne sme zgoditi žalega tistemu, za katerega taki in tako molijo.« »Božja pota so čudna, kdo jih ume,« je vzdihnila in ukazala otrokom, naj gredo spat s teto.