Ko se mu je izmuznila, lisica, in ga zvodila za nos, sem bila jaz dobra. ‚Le ostani,,, vidiš, Lojza je bolehna, nič ne hodi proč,’ me je preprosil in sem res ostala do danes in mu nisem bila v spotiko nikoli in sem delala za dve in se še zmenila nisem, ko so vsi rekli: ‚ naj vzame, saj je ne dobi boljše; če nima dote na kupu, ima pa roke za dve’ ‒ o ‒ roke in tudi sicer sem za tolikanj že kakor ta, kozjebrada, prešuštna. Jaz grem.«