Odkrhnil sem mu dobršen kos in gorel mi je v roki in svetil kot luč, da sem videl stezo pred seboj. Ko se ozrem, pa je žar osvetlil nagnjeno znamenje, na katerem je bila od dežja in sonca zelo izprana slika: razklano drevo, strela iz neba, pod njo nekdo sredi ovac. »!« sem skoraj kriknil, posvetil s trhlo lučjo do podobe, snel klobuk in pomolil.