Ko je pripravljal kuho, sem se otresel toče, ki sem jo imel povsod; za vratom, po žepih, na klobuku. In čim bolj sem se sam sebi smilil, bolj se mi je smejal, dokler mi njegov smeh ni pregnal vse groze in sem se ob ognju spet razživel. In ko sem se napil še vročega mleka, mi ni bilo več mar ne viharja ne ropota toče po strehi.