Praded njegov je hodil v dnino h gospodarju. Ko ga je ded nekoč prosil, naj mu dovoli, da si ob robu njive, tik občinske poti, steše revno kočo, ko nima kam z družino. Praded mu je rad dovolil, češ za tisto krpo ni vredno pogovora, če boš tudi poslej vedno naš stalni dninar: v poletju za polje, na zimo v gozdu, da zame pripraviš drv.