Cel zvezde na ozki progi neba se niso ganile in se niso utrinjale, a je vendar žarelo iz njih s čudovitim ognjem, ki je gorel čisto nizko. Edino sivoumazana pot je zdaj pa zdaj zaječala, kadar je v mraku noga predrla ledeno skorjico na strnjeni luži. Ali vselej takrat je občutila moja duša, da se je dvignil božji prst in mi požugal: »Pssst!«