Pa to ni bil vonj, ob katerem se jeseni povesi glava in človeka objame modrost ‒ smrti, ko brodiš skoz gozd po vlažnem listju. Ne, to ni bila smrt, to je bilo rojstvo. Vse naokrog je dehtelo po svežem jutru, vse je v nemem molku čakalo, da zadoni po tokavah mogočni klic: Vstani! Vzbúdi se, zrno, in poženi kal in obrodi cvetlico!