Navsezadnje se ga poglavar naveliča in zakriči: »In če mi ne priženeš vsaj ene duše, prideš pod moj ognjeni sedež v zapor za tisoč let. ‒ Pojdi!« Hudobin se mu prikloni in odide prvič na potep po zemlji. Ko je Hudobina obsijalo naše rumeno sonce, je kar ostrmel, gledal in gledal: zelene travnike, ravno polje, črne gozde in bele gore, bistre studence in široke vode.