V sobi za sprejem bolnikov se nisem mogel nagledati belih, rumenih in pisanih lončkov, ki so jih bile vse police polne. Vpričo bolnika si je odbiral lončke; potem zajemal iz njih zdravila, jih vsipal v poseben lončič, jih mešal in trl z belim tolkačem in nenehno govoril in učil, kako je treba bolniku streči, kako hrano sme uživati, kdaj in koliko teh zdravil sme užiti. Vselej je pristavil, da je pravilna hrana, mir in počitek skoraj več vredno ko zdravila.