Dvomim, da bi še kakšna ljubljanska dama imela takega. Oh, moj rajni -« je vzdihnila, skremžila sicer zares lepi obraz v neprijetne mrde in skušala jokati. », lepo te prosim, le teatra nikar!« jo je moledoval bratranec, ki bi bil spričo take narejene in nepotrebne žalosti najrajši zbežal vrh Stola.