Če je zagledal od daleč, je natančno slišal, kako je klicalo za njim njeno srce; ali on se je okrenil in šel ter pribijal ob tla z nakovanimi podplati: »Grem, grem ‒, zavoljo tebe grem.« Če je pa ni videl nekaj ur, jo je iskal, si izmislil vse mogoče prilike, da ga je zaneslo delo tja, kjer je videl vsaj njeno ruto na glavi, njeno krilo skoz špranjo vrtne ograje. In vselej takrat je kipelo v njem proti, da ji razodene svoj sklep; toda ni ga še mogel.