Planila je iz postelje, zbegano zrla po sobi, zagledala čaše, zagledala steklenico ‒ pekočina v duši se je razpalila v silen ogenj, koleno ji je klecnilo, zgrudila se je k postelji in kriknila: »O, o Bog, o moj Bog!«
XI Ko je šla po trske, da bi podkurila za zajtrk, se je plašno ozrla po hlevu. Bala se je in kljub temu tako silno želela, da bi ga videla od daleč, da bi mu vsaj s srcem zaklicala: Pomagaj!