Kakor motoroge pri mlinskem kolesu, po katerih se poceja pršeča voda, so se vrtele zabrisane slike pred njo:, ženin z bleščečimi rokavi in z rdečo za klobukom, kajžica na hribcu, v njej kamrica, v kamrici nastlana postelja, svatje, harmonika in hrup, vriskanje zaplečnikov ‒ in v izpovednici za linico siva župnikova glava in višnjeva ruta, izza katere se čuje šepetanje: »Beži, beži, otrok moj nedolžni!« In Mokarica na vozu se ji smehlja in, ko ji žuga, ji pomežikuje, in Mihove kvante, grde in ostudne, da so jo bolele kakor šibe. je dotipala svetinjico na prsih in jo stiskala, kakor bi otrok prijel v strahu za materino krilo, ter jo vpraševala: »Kajne, je tako dober, ni tak?