Korčela je bila suha, izmučena ženska. Na glavi je imela črno čipkasto ruto, ogrnjena je bila s pelerino, roke so ji tičale v črnih polrokavicah, skratka oblečena je bila tako, kakor se oblačijo ženske, ki prosijo v boljših hišah in ne marajo, da bi jih odpravili kar pri durih, kakor se odpravijo vinarski berači ob petkih; poznalo se je pa obleki, da je izprošena in znošena iz raznih krajev. Govorila je gladko, uporabljala izbrane besede, imela je pač precejšnjo vajo v takih, in manir je znala več nego jaz: pri vsaki besedi: »oprostite« in: »prosim«.