Neka dama, podpornica našega društva, mi je poslala Korčelo, naj jo poslušam in potem pomagam, kakor bo kazalo. Korčela je bila suha, izmučena ženska. Na glavi je imela črno čipkasto ruto, ogrnjena je bila s pelerino, roke so ji tičale v črnih polrokavicah, skratka oblečena je bila tako, kakor se oblačijo ženske, ki prosijo v boljših hišah in ne marajo, da bi jih odpravili kar pri durih, kakor se odpravijo vinarski berači ob petkih; poznalo se je pa obleki, da je izprošena in znošena iz raznih krajev.