Zlasti zadnje ime mu je bilo pretežavno, ponavljal ga je »Laparomatija« ‒ mi v krohot, razjezil se je, nemara se mu je zasvitalo, da ga vlečemo, pa prime mene in še enega za roko ‒ halo: V imenu zakona aretirani! Menite, da sem tačas sploh kaj preudarjal ali namerjal ‒ kar samo od sebe je prišlo, da sem policaja zgrabil za vrat. Tovariša sta tudi storila svoje, ena dve je bil mož na tleh; še malo osuvali smo ga, potem pa zbežali in s seboj odnesli še njegovo knjižico kot dokaz svojega junaškega čina, ki smo bili tisti hip nanj neznansko ponosni.