Policaji so nas poznali; če smo kričali po cesti, so nas vljudno opozorili, naj čuvamo nočni mir, in če se nismo brigali za opomin, so bili tako pametni, da so salutirali in šli svojo pot. Pa nam zanese vrag neki večer novega policaja naproti. Ta nas ni poznal niti ni vedel, kako se ravna s pijanci, skratka, ko smo kakor po navadi docela prezirali njegov opomin, se je čutil uža ljenega, privlekel je tiste svoje bukvice na dan, nas vprašal, kako se pišemo ‒ trije smo bili ‒ in lepo resno in počasi si zapisoval naša imena: Meningitis, Tebece in Vratoslav Laparotomija.