Tisti večer je bilo izredno živahno pri našem omizju. Krčmar je bil z vljudno besedo med nas posadil trgovca z Gorenjske, svojega prijatelja, hoteč ga s tem posebno počastiti, kajti naše omizje, katerega začetek je segal za dvajset let nazaj, je bila znamenitost in ponos njegove krčme. No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in ponižen gospod, hvaležen za vsako besedo, ki se mu je privoščila, in ganljivo dovzeten za one najstarejše dovtipe, ki so se hranili pri našem omizju posebe in zgolj za zunanje rodoljube, da se z njimi preizkusijo, koliko preneso.