Zato lahko povem, kaj mi je nekoč pravil, ko sva, prihajajoč iz vajene krčme, še krenila na kratek nočni sprehod v samoten drevored. Tisti večer je bilo izredno živahno pri našem omizju. Krčmar je bil z vljudno besedo med nas posadil trgovca z Gorenjske, svojega prijatelja, hoteč ga s tem posebno počastiti, kajti naše omizje, katerega začetek je segal za dvajset let nazaj, je bila znamenitost in ponos njegove krčme.