Komaj sem ga imel na kopnem, reveža, in sem še preudarjal, kaj in kako bi z njim, že se je pričel daviti in bruhala je iz njega voda, kakor iz tiste kamenite glave pri cerkvi Sv.. Držal sem ga, brisal mu obraz, težko je sopel, koleni sta mu klecali, drugega ni zmogel, nego zamrmral je nekaj, tačas sem mislil, da zahvalo, morebiti pa je bila kletev. Radoveden sem bil, kako bitje sem pravzaprav ohranil človeštvu.