Med tem se je dodobra znočilo, pustil sem ribe in slonel kar tako v oknu, dihal hlad in dremal. Kar me je vzdramil krik in šum, prihajal je od mostu, ki mi ga je prikrival ovinek hiše. »Kaj je to?« pravim ‒ časa sem imel dovolj, pa stopim dol po svojih stopnicah in čez kamenite plošče ob bregu v svoj čoln ‒ odtod se je videlo na most.