Zdaj je ob edino obleko, ki je mogel z njo med ljudi ‒ kako bo zdaj služil? ‒ Oprostite, vsa sem zmešana, koj stopim po par stolov: pri nas ... « in hotela je skozi duri. »Pustite!« sem rekel in tačas šele sem postal pozoren, da je soba pravzaprav prazna: nič stolov, nič mize, nič postelj, le skrinja, par kupov cunj po tleh, nekaj oblačil, visečih na durih in na steni, in nekaj kuhinjskih brkljarij na ognjišču.