Krčmar se je opravičeval, da je njegov prijatelj zlata, poštena duša; na tisti davni greh iz mladih let se res ni več spominjal itd. itd. Del omizja se je hudoval in grozil, da se izseli, češ prihodnjič bo pozorni krčmar okoli mize posadil zbirko kaznjencev kar v njih ličnih krojih in, ako mogoče, z verigami na rokah. Tačas pa je posegel vmes, gospod, sodnik v pokoju ‒ ravno si je basal pipo in zato izjemoma imel usta na razpolago za pogovor ‒ in je rekel: »Možje, ne bodite farizeji!