In tako je prišlo na dan, da je ponižni gospod z Gorenjske še v svojih vajenskih letih, zapeljan po gospodarjevem ukazu, po krivem pričal in zato prišel za dva meseca v ječo. Krčmar se je opravičeval, da je njegov prijatelj zlata, poštena duša; na tisti davni greh iz mladih let se res ni več spominjal itd. itd. Del omizja se je hudoval in grozil, da se izseli, češ prihodnjič bo pozorni krčmar okoli mize posadil zbirko kaznjencev kar v njih ličnih krojih in, ako mogoče, z verigami na rokah.