Ali se ni znašla zlobna roka in za posekala in odnesla smreko spričo mestnega užitninskega paznika, ki ima koj zraven svojo uradno kolibico? Kako žaljivo je moralo brezobzirno to dejanje dirniti moža v belem marmorju in je, on, gospod upravitelj, hitel, da z drugo smreko zasadi vrzel in tako še v zadnjem hipu prepreči, da naš Trubar nehvaležnemu mestu kratko malo ne obrne hrbta. Z zaupnim glasom mi je potem razodel, da se mu zdi, da je zoper častito starino med modrimi smrekami zasnovana pravcata zarota, da se ji zagreni življenje med nami.