Vzdihnil je in povedal še sledeče: Za Trubarjevim spomenikom so v polkrogu nasajene dragocene modre smreke in so te smreke edino, kar še veže dičnega začetnika naše književnosti na metropolo slovenske nespametnosti in nesloge. Ali se ni znašla zlobna roka in za posekala in odnesla smreko spričo mestnega užitninskega paznika, ki ima koj zraven svojo uradno kolibico? Kako žaljivo je moralo brezobzirno to dejanje dirniti moža v belem marmorju in je, on, gospod upravitelj, hitel, da z drugo smreko zasadi vrzel in tako še v zadnjem hipu prepreči, da naš Trubar nehvaležnemu mestu kratko malo ne obrne hrbta.