In zopet so jih znali brez hibe vse kitice od prve do zadnje. Pa so bili sami zajamčeno pristni brez sleherne slovenske primesi, eden celo v narodni in s srebrnim srcem, obešenim nad vezeno košuljo. Priznam, milo mi je bilo pri srcu, tako, kakor da me božajo pesmice in pozdravljajo: »Vesel bodi, doma si, med svojimi!«