Ampak je prišel v zadnjih dneh taborjenja poleg dežja tudi vihar, silen je bil, da je kar drevje lomil, presneto! Z nogami in rokami so držali šotore, pa jih je obrnilo in niso nič pomagali dvojni žvižgi, še skavtskega klobuka se ni ustrašil vihar, nego mu ga je besna njegova sila odnesla daleč v grmovje in žlico je izgubil pri tej priliki in svinčnik. Taborišče pa se je izpremenilo v blatno jezero, posuto z ruševinami ‒ škoda, da ni fotografiral, toda je branilo slabo vreme ‒ in so si morali poiskati zavetja pol ure odtod pri prijaznem poljedelcu, kjer so ležišče na senu delili z družino krotkih mačk, kar je bilo silno hecno.