N. pr. stoji v eni izmed teh historij, da je bilo lepega pomladanskega dne, pa se je pričel vleči po vsej hiši čuden duh, ta duh je bil smrad in neprijeten, kakor bi se na pokvarjenem špiritu žgale kosti in nohti in lasje in cunje in je postajal smrad tako gost, da se je kar videl. Zdajci so se čuli iz podtličja zamolkli glasovi. Prihitela je straža, dim ji je kazal v klet, tam je stanoval žganjar. Straža je vdrla v klet, ‒ kaj so ji uzrle zavzete oči: v kotu kup mesa in cunj, višnjevi plamenčki švigajo iz kupa zdaj tu, zdaj tam ‒ to je žganjar.