Piščanec da gine s krožnika, in ko ga ni več, še živi v hvaležnem spominu. Tolikšna posmrtna slava da je in mora biti piščancu več vredna nego kla vrno življenje v tesnem kurniku, in si piščanec sploh ne more misliti večje sreče in lepšega ravnanja, nego da bo ocvrt. Tako krasno je znal govoriti skavt in ni le govoril, nego je tudi verjel, kar je povedal.