Po dva, po trije so govorili hkratu, da so se hitreje zvrstili. Jaz nisem govoril, toda sem sedel na stolu, ki je škripal, pa ne vem, ali je kdo zapazil, da ne govorim, nego da le moj stol škriplje, dejal ni nobeden nič, vsi so bili zadovoljni. Skratka ‒ lepo je bilo.