Pa je dejalo uredništvo, da tako slabo pisane cirilice še in videlo vse žive dni in da ni našlo človeka, ki bi jo znal brati. Pa pisanje niti ni bilo v cirilici, nego je bilo v latinici. Sveta resnica pa ostaje vendar to, da se pisanje ne da brati in zato je prišlo, da pišem njegovo pot jaz in je ne pišem po njegovem rokopisu, nego tako, kakor sem jo slišal in razumel, in če bo kaj napak, naj gredo na rovaš tiskarskega škrata, ta je jako koristen in zanesljiv in zraven najcenejši član uredništva in bi zaslužil o priliki kak jubilej ali kako odlikovanje.